Pogosta vprašanja

Pred odhodom v zdravilišče je za planiranje rehabilitacije priporočljiv ortopedski pregled. Potrebno je oceniti celotno zdravstveno stanje, ne samo ortopedskega. Potrebno je ugotoviti, katere vrste telesna vadba in protibolečinska terapija sta koristni in od katerih lahko pričakujemo izboljšanje. Po drugi strani pa je potrebno ugotoviti tudi to, katera terapija lahko škodi. Izdelati je torej potrebno skupek priporočil in odsvetovanj za vsakega posameznika oziroma posameznico. Pomembna je tudi izbira najbolj priporočljivega termina rehabilitacije, upoštevajoč naravo ortopedskih težav in že opravljeno tako operativno kot konzervativno terapijo.

Fizioterapevti oz. fizioterapevtke potrebujejo natančno informacijo o problemu, ki ga ima pacient. Uspešno lahko delajo samo takrat, ko imajo opravka s pacientom, ki ima postavljeno natančno diagnozo. To pomeni, da morajo vedeti, kaj je problem, kje se anatomsko nahaja (npr. v sklepu ali izven sklepa, katere mišice so slabotne, katere so morda prekratke itd) in kaj naj z fizioterapijo naredijo (zmanjšanje bolečin, krepitev, zmanjšanje edema, razteznost tetiv itd). Morajo pa imeti tudi natančno informacijo o celotnem zdravstvenem stanju pacientke oz. pacienta. Zato je potreben ortopedski pregled.

Vadba na fitnes orodjih je na nek način »umetna«. Prihaja lahko namreč do krepitve posameznih mišic, nekaterih drugih mišic pa se ne okrepi ustrezno oziroma optimalno. Posledično lahko nastanejo bolečine. Zato je potrebno pred začetkom fitnesa definirati omejitve, ki izhajajo iz pridruženih bolezni ali npr. iz konstitucije telesa. Za predpis optimalnega načina vadbe inštruktorji fitnesa potrebujejo mnenje ortopeda (da lahko izdelajo individualen program).

Po vstavitvi umetnega sklepa (kolka, kolena, gležnja, rame itd) obstajajo neke omejitve pri fizični aktivnosti. To praktično pomeni, da je neka vadba koristna in je v »sožitju« z umetnim sklepom in njegovim preživetjem, kakšna druga fizična aktivnost pa lahko škodi umetnemu sklepu (bojimo se namreč omajanja umetnega sklepa). Telovadba »po laično« ni priporočljiva, zato je koristno opraviti posvet pri ortopedu, saj si pacienti zaradi nevednosti nočejo škoditi.

Izpostavljeni smo velikemu pritisku prodajalcev, ki hočejo prodati čim več izdelkov. V številnih primerih nošnja ortopedskega pripomočka (opornice, trakov, vložkov itd) niti ni koristna niti potrebna. Pred nakupom ljudje želijo opraviti posvet pri ortopedu, saj je cena za pridobitev te informacije pogosto manjša od cene morebiti nepotrebnega pripomočka. Obstaja pa lahko tudi kakšen drug način terapije, ki ga prodajalci morda ne poznajo ali pa ga ne omenjajo (ker potem ne bi prodali pripomočka).

Potrebno je upoštevati konstitucijo telesa in osnovne zakonitosti obsega in intenzivnosti vadbe. Mnogokrat trenerji iz lastnih ambicij preobremenijo najstnike, ki imajo zaradi tega lahko bolečine, lahko pa tudi izgubijo željo po športu. Ortoped naj opravi pregled pred začetkom športa (ali je s hrbtenico vse v redu, ali je dolžina nog enaka itd).

Bolečine lahko nastanejo zaradi vzrokov, ki pridejo po »krvi« ali pa zaradi delovanja zunanjih sil. Po «krvi« pridejo vnetja, tumorji itd. Zunanje sile pa so lahko vzrok za bolečine zaradi preobremenitev, slabe tehnike itd. Ortoped mora izključiti druge vzroke za bolečino in definirati morebitno škodljivost vadbe, treniranja itd. Dober trener želi in spoštuje mnenje ortopeda.

Ortoped mora najprej ugotoviti, za kakšno bolezen hrbtenice sploh gre. Izključiti mora preneseno bolečino iz notranjih organov v predel hrbtenice (žolčnik, trebušna slinavka, srce, pljuča, ledvica, aorta itd) in nekatere manj prijetne bolezni hrbtenice (vnetja, nestabilnost, pritisk na živčevje, tumorje itd). Pri degenerativni bolezni hrbtenice je lahko bolečina posledica »fleksijskega« ali »ekstenzijskega« problema. Mladim priporočamo v glavnem ekstenzijsko vadbo, starejšim z večjimi obrabnimi spremembami pa fleksijsko. Fizioterapevt/ka potrebuje diagnozo, ki jo postavi ortoped. Tako lahko kar najbolj pomaga pacientu saj brez te informacije ne more delati optimalno za pacienta.

Otroci v 99% ne potrebujejo nikakršnih vložkov za v čevlje. Stopalni lok se razvija neodvisno od vložka. Starši v skrbi za otroka kupujejo nepotrebne vložke, s tem zapravljajo denar in po nepotrebne obremenjujejo otroka. Pri odraslih je potrebno ugotoviti, kaj je problem in če je ta problem odziven na nošnjo vložka. Merjenje z aparati za obremenitev (računalniško) pogosto no dovolj, saj je nekatere diagnoze mogoče postaviti samo s kliničnim pregledom (računalniško merjenje ne razpozna problema).

Ortoped vam svetuje, ali naj delate vadbo v »odprti« ali v »zaprti kinetični verigi« (ali naj trenirate pod vplivom gravitacije ali ne). Ortoped izdela priporočilo po principu modifikacije fizične aktivnosti (kaj je priporočljivo in kaj je odsvetovano). Vadba na podlagi laičnih ali napol laičnih navodil vam lahko škoduje.