Redni prof. dr. Vane Antolič, dr. med., predstojnik Ortopedske klinike Univerzitetnega kliničnega centra Ljubljana, sicer pa dolgoletni Onin svetovalec, nam je odgovoril na nekaj vprašanj, povezanih s težavami s hrbtenico in sklepi. Čeprav človek lahko veliko naredi zase, je včasih vendarle omejen. Vseeno gibanje sogovornik postavlja visoko ob bok mišljenju; to je dvojica, ki je temelj zdravja. Menda kar vsaka četrta oseba, ki pride k splošnemu zdravniku, potarna zaradi bolečin v hrbtenici, sklepih.

Kaj je za vas zdravje? Odsotnost kakršnih koli bolečin, ali je morda nekaj njih normalnih, pričakovanih glede na sodobni življenjski stil?
Težave, ki jih imajo ljudje, lahko razdelimo na dve vrsti; najprej so težave, ki jih izkusi vsak. Denimo jutranja »zakrnelost«, občasna nerazgibanost; težave pač, ki lahko trajajo nekaj dni, a ljudje zaradi njih ne poiščejo pomoči zdravnika. Pomagati si skušajo sami. Okrog 95 odstotkov bolečin v križu sodi v to kategorijo. Izzvenijo same po sebi. Nekatere bolečine pa vztrajajo in zanje je treba najti razlog. Močnim bolečinam se lahko pridruži še nevrološka simptomatika, ki se izraža v mravljinčenju, slabosti, povišani temperaturi. Te zahtevajo diagnostično obravnavo. Absolutnega zdravja ni. Človek ima nenehno »kakšne manjše težave«. Bistveno je le, ali lahko njim navkljub opravi, kar si je zadal. Če težave začnejo negativno vplivati na naše vsakodnevno življenje (zaradi težav ne moremo opraviti vsega in živeti kot bi si želeli), pa je to dober razlog za obisk zdravnika

Seveda je bistveno vprašanje, kaj lahko naredimo. Kaj se je v vaši dolgoletni praksi uveljavilo kot najbolj učinkovit način preventive, glede na to, da mnogi ljudje raje jedo zdravila, kot da bi se podvizali v svoje dobro, se raje pritožujejo, kot ukrepajo?
Razlika med živaljo in človekom – o tem je govoril že Freud – je ta, da žival noče jesti tablet. Človek je t. i. Prothesen Gott, nenehno hlepi po nadomestilu »izven sebe«. Žival je definirana z nečim znotraj nje (nogonom), človek pa z nečim izven njega. Človek namreč nima nagonov ampak samo »razbitine živalskega nagona- gon«. Ima težave zaradi nenehne in težko obvladljive želje po svobodi, kar pa jemlje zelo lahkomisleno (težko predvidi posledice hlepenja po svobodi). Istočasno pa je lahko »neukročen divjak«, kar občuti kot nelagodje v kulturi. Človek pričakuje, da bo rešitev prišla od zunaj. Zato ima potrebo po bogu, ki je lahko transcedentalen ali pa se pojavlja v obliki patroniziranja, npr kot socialistična zakonodaja (materializirana vera- posvetna religija). Občuti svobodo, ki pa je pozitivna in je nagnjen prostovoljnemu suženjstvu. Res je, vsi bi radi tablete. To pa se več kot odlično sklada z miselnostjo farmacevtske industrije. In seveda tudi z zdravniško – najlaže je predpisati tableto, ker je pogovor vedno najtežji in najbolj naporen. Kar pa se tiče preventive bolečin v križu: ergonomija, krepitvena vadba, fizična aktivnost!

Revmatoidni artritis je bolezen, ki lahko privede do deformacije sklepov. Veliko ljudi je ob diagnozi povsem obupanih. Upravičeno? Koliko lahko pravilna prehrana ublaži vnetje?
Žal upravičeno. Revmatoidni artritis je avtoimunska bolezen, pri kateri se telo pravzaprav bori proti samemu sebi. Bolezen poteka na zelo različne načine. V ustrezni literaturi je nekaj podatkov, da bi hrana lahko imela vpliv na potek vnetnega revmatizma (npr. Semin Arthritis Rheum. 2005 Oct; 35(2):77-94.Diet and rheumatoid arthritis: a review of the literature: Stamp LK1, James MJ, Cleland LG.), kar pa žal bistveno ne pomaga pri vnetju, nujna je zunanja pomoč. Bolezen povzroči sistemske spremembe v telesu, te pa lahko pripeljejo do hude invalidnosti (vendar ne vedno- imamo lažje in težje oblike). V zadnjem času za zdravljenje uporabljamo biološka zdravila. Žal človek napredovanja bolezni sam ne more zaustaviti.

Česa naj naučimo že otroke, da bodo imeli v življenju čim manj težav s tovrstnimi bolečinami?
Svetujem spodbujanje fizične aktivnosti v skladu z otrokovimi sposobnostmi in željami. Gibanje je nekaj tako osnovnega, kot mišljenje. Telo potrebuje aktivnost, ker ta stimulira imunski sistem. Svojo »notranjo policijo«- imunski sistem- je namreč treba vsake toliko opomniti, da mora delati in to dobro! Je pa povišana telesna teža največja katastrofa! Pravim ji presežek primanjkljaja – presežek teže zaradi primanjkljaja volje. Telo ni evolucijsko narejeno za visoko težo; trebušna slinavka postane premajhna, srce tudi, venski sistem ni več ustrezen, avtoimunski sistem postane neučinkovit. Posledice so hipertenzija, povišane maščobe v krvi, bolezen ven, obraba sklepov … To zadnje pa posledično povzroči še manj gibanja., kar še poveča obrabo. V glavnem, prevelika teža je katastrofa in problem številka ena. Je pa preprečljiv- z voljo! Ne dovoliti suženjstva, ne dovolite, da vas »upravljajo« stvari izven vas. Življenje »peljite sami«!! Že to je največje zdravje.

prof. dr. Vane Antolič, ortoped, višji svetnik