Fizioterapevti oz. fizioterapevtke potrebujejo natančno informacijo o problemu, ki ga ima pacient. Uspešno lahko delajo samo takrat, ko imajo opravka s pacientom, ki ima postavljeno natančno diagnozo. To pomeni, da morajo vedeti, kaj je problem, kje se anatomsko nahaja (npr. v sklepu ali izven sklepa, katere mišice so slabotne, katere so morda prekratke itd) in kaj naj z fizioterapijo naredijo (zmanjšanje bolečin, krepitev, zmanjšanje edema, razteznost tetiv itd). Morajo pa imeti tudi natančno informacijo o celotnem zdravstvenem stanju pacientke oz. pacienta. Zato je potreben ortopedski pregled.

Po vstavitvi umetnega sklepa (kolka, kolena, gležnja, rame itd) obstajajo neke omejitve pri fizični aktivnosti. To praktično pomeni, da je neka vadba koristna in je v »sožitju« z umetnim sklepom in njegovim preživetjem, kakšna druga fizična aktivnost pa lahko škodi umetnemu sklepu (bojimo se namreč omajanja umetnega sklepa). Telovadba »po laično« ni priporočljiva, zato je koristno opraviti posvet pri ortopedu, saj si pacienti zaradi nevednosti nočejo škoditi.

Potrebno je upoštevati konstitucijo telesa in osnovne zakonitosti obsega in intenzivnosti vadbe. Mnogokrat trenerji iz lastnih ambicij preobremenijo najstnike, ki imajo zaradi tega lahko bolečine, lahko pa tudi izgubijo željo po športu. Ortoped naj opravi pregled pred začetkom športa (ali je s hrbtenico vse v redu, ali je dolžina nog enaka itd).